Pri svojih 25 letih sem rodila prvega otroka. Predrago hčerkico, katero sem dojila dobrega pol leta. Že tako manjša prsa so se mi povesila in razpokala. Želela sem si jih kirurško povečati, saj sem bila zelo nesamozavestna in sem se svojega telesa sramovala.
Najprej sem začela z zbiranjem informacij preko interneta. Zatem sem osebno obiskala Dr. Fabjana v Kranju, kateri mi je podal vse potrebne informacije. Takrat sem prvič videla kako lepa so lahko prsa, če v njih vstavimo umetne vsadke. Morala sem se odločiti o velikosti in izbrala, da bom iz številke 1 »zrasla« v številko 3. To je pomenilo da bi v mene vstavili vložek v velikosti 150 ml. Pravzaprav je bilo prav smešno, ko sem si ta vsadek vstavila v modrček in nadenj oblekla pulover….madonca, kakšen občutek. In sem se odločila da grem v to!

Cena posega je takrat (leta 2000) stala pri Dr.Fabjanu nekje 450.000 sit. Bilo mi je zelo drago. Zato sem se odločila da povprašam še pri Glumičiču, h kateremu sem se v Zagreb odpravila že po nekaj dnevih. Veliko slabše mi je predstavil poseg in rezultate kakor Dr. Fabjan. Dajal mi je sicer vtis dobre roke, vendar hkrati tudi »mazača«. Kakorkoli že, cenejši je bil za 50.000 sit in odločitev je padla. Gremo v Zagreb.
Z možem sva vzela kredit. Tri leta vsak mesec po 20.000 sit. Hmm ….sem se kar malce zamislila, lepe počitnice vsako leto….ampak želja je želja. Gremo dalje.
Prva zadrega na katero sem naletela je bilo pojasnjevanje osebnemu zdravniku zakaj in za koga potrebujem vse papirje in preiskave. Začuda je to sprejel brez kakršnihkoli komentarjev, le dodal je, da sem prva pacientka v naši vasi, ki si bo dala »to« narediti.
Z vsakim dnem sem se bolj in bolj veselila. Dokler nisem vstopila v ordinacijo in med tremi ženskami, ki so čakale na svoje posege (ena na nos, druga na liposukcijo, i.t.d.)v zanikrni halji sedela v fotelju in počakala da me bodo poklicali. In so me. Pred nos so mi porinili karton, kao še to podpiši in potem si na vrsti. Na kartonu je pisalo vse živo. Od tega kaj se mi lahko naredi, do tega da prevzemam odgovornost in da če umrem, ne bo nihče nikogar tožil. Groza! Šla sem v čakalnico do svojega moža in se začela jokati. Strah me je bilo! Počutila sem se kot kos mesa v mesnici. Pa sva se pogovorila…rekel mi je, da lahko greva takoj…ampak da ve, da je to moja želja in da če to želim, pač naj tvegam. Da pa bo vse o.k. in da mi ne bo žal, da bo on vedno z menoj in da bo počakal in ne bo pustil, da se mi karkoli zgodi.
Podpisala sem, plačala in se ulegla na posteljo, kamor mi je prijazna sestra prinesla nekaj za piti. Računa za to kar sem plačala seveda nikoli nisem videla, tudi certifikata za svoje silikonske implante, prav tako nobena od ostalih žensk. In ne recite da je neodgovorno, ampak sem se v tistem času ukvarjala z drugimi stvarmi. Danes pa mi je hudičevo žal.
Poklicali so me v operacijsko. Bilo je toliko luči da nisem niti videla dobro. Vlegla sem se na posteljo in po navodilu Dr. Glumičiča zamižala in se sprostila. Dali so mi narkozo…..padla sem v globok spanec. In se čez dobro uro zbudila v neki zanikrni predsobi, s tremi ženskami, ena je imela tako razbit nos, da jo je bilo hudo gledati, tretja je jokala, druga pa tudi…groza. Bile smo take, kot da bi prišle s kakšne bojne fronte! Prvo kar sem pomislila je, kaj mi je tega treba! Avša avšasta, krava neumna! Ja…zbudili so me, ker so v tem času že končali peto operacijo in so potrebovali prazno posteljo. Najhuje je bilo, ko sem se morala iz ležečega položaja dvigniti v sedečega. Še danes pomnim hudo ostro bolečino, ki se zgodila ob premiku telesa v novi položaj. Prsa sem imela nabrekla, polna in polepljena z nekim belim trakom. Mož me je vso omotično začel oblačiti, neka sestra pa je le, ko je videla, da mi je hudo slabo pustila svoj mobitel, da jo pokličem če bom kaj potrebovala.
Midva sva se odpravila v nek hotel v Zagrebu, da bova prespala. Vožnja v avtu me je ubijala in jokala sem od bolečine…vsak tresljaj je zabolel….in spraševala sem, kako lepo bi bilo zavrteti čas nazaj. Mislila sem da bom umrla – umrla zaradi želje biti lepša. In počutila sem neumna, kot še nikoli. Celo noč sem bruhala, ko pa sva z mojim možem čez noč odgrnila srajčko, pa sem skorajda padla v nezavest. Po celi levi strani so bile sledi krvi, ki je morala kar liti iz mene, saj so bili fleki krvi ogromni. Prav hudo mi je bilo…postala sem histerična, mož pa prestrašen. Bruhala sem vse do jutra.

Zjutraj sva vstala, uničena in v skrbeh sva se odpeljala do ordinacije. Zopet je bolelo, bolelo je skorajda 1 mesec, preden se je implant popolnoma vrastel v tkivo. V ordinaciji so me malo pregledali, popravili obliž na desni strani (še danes je desna dojka malce drugačna od leve) in odslovili, češ da naj pridem čez deset dni, da dam ven šive. Dnevi, ki so sledili so bili pasji. Postaviti se iz ležečega položaja v sedeči položaj je bilo pasje, dvigniti kaj več od 200 gramov boleče. Hčerkice nisem mogla niti pestovati, niti objeti, niti nič. Mislila sem, da bom izgubila pamet. Ves čas sem razmišljala o tem, kako so mi rekli da bom po enem tednu lahko šla na delo….halooo!!!! Same dezinformacije! Sramota!
Po enajstih dneh sem šla v Zagreb, da mi odstranijo šive. Glumičič me ni niti pregledal če je vse o.k., ker naj bi sestre vse to znale same. Glumičič me ni videl niti enkrat, jaz pa njega tudi njega ne, vsaj od prvega in edinega pregleda ne. Samo upam lahko, da mi implantov ni vstavljala kakšna sestra. Skratka pobrali so mi šive….prsa so bila lepa, vendar še vedno zatečena. Ampak sem bila že malo boljše volje. Hmm….še posebej takrat ko je moj dragi ob prvem pogledu nanje kar zavzdihnil od navdušenja. Hi-hi..kar ni se jih mogel nagledati!
Po enem mesecu je bilo dobro. Niti ni bilo več bolečine, prsa pa so bila lepa. Še vedno so. Pri spolnosti so me ovirala prve tri mesece, potem pa nič več. Bala sem se, da se bo mož ulegel name….potem pa sem se privadila. Sedaj je vse tako kot prej.
Sedaj so del mene. Ne vem če sem kaj pridobila na samozavesti. Sem pa zadovoljna s seboj. Bolečina je bila vredna rezultata, denar pa tudi. Edino kar je, me skrbi ali je z njima vse ok., kar pomeni, da bi morala na kontrolo h Glumičiču in mimogrede vprašati še, zakaj nisem dobila računa in kje je certifikat mojih implantov. In potem bi si najbrž morala odrezati dojko in pogledati serijsko številko implanta. Grozno! Ne vem kaj naj, zagotovo moram na pregled, ki mi ga bo spet seveda mastno zaračunal….če bi izbirala ponovno bi zagotovo izbrala Dr. Fabjana ali koga pri nas. Tistih 50.000 tolarjev manj….ni vredno bolečine pri vožnji in pa vseh dodatnih komplikacij.
Vseeno pa: prsa so prečudovita, sedaj še raje nosim lepo spodnje perilo….in možu so všeč. Pa tudi na plaži sem deležna marsikaterega nevoščljivega pogleda.

Alenka