Vsa objokana ležim na postelji. Dvignem obraz in se pogledam v ogledalo – vsa rdeča in zabuhla sem od joka. Zgodba se je ponovila. Kot že neštetokrat doslej…
Kaj se je zgodilo? Konec koncev, nič posebnega, le gola sem se pogledala v ogledalo… in se hotela prepričati, da le ni tako hudo. Pa sem ugotovila, da je…. Vsa sem zalita s »špehom«, sploh se ne vidi oblike mojega telesa. V upanju, da bo kaj boljše, se postavljam v različne položaje, da bi bila vsaj s kakšne strani videti lepše. Ne uspe mi. Začutim bolečino v srcu, solze mi privrejo v oči… Vržem se na posteljo in krčevito jokam.
Takšna je bila moja mladost. Polna takšnih in podobnih zgodb, norčevanja… Bila sem tako nesrečna, da se tega ne da opisati. Tako zelo sem si želela biti vitka, nositi lepe obleke, se dobro počutiti, biti samozavestna… Pa mi nikoli ni uspelo. Pogosto sem sicer poskušala z dietami, pri katerih nisem skoraj nič jedla – a zdržala sem le nekaj dni, največ en teden. Pa tudi gibala se nisem, počutila sem se namreč neokretno in štorasto – svojemu telesu primerno pač…
Kot otrok sploh nisem bila debela in tudi rodila sem se le z 2,5 kg in morda je ravno to botrovalo temu, da so me zlasti stari starši silili s hrano. Pa se kar nisem zredila, imela sem normalno težo. Dokler ni nastopila puberteta… Takrat se je začelo. Že tako začneš dobivat obline, jaz pa sem dobila še apetit, veliko pa sem jedla tudi zato, ker me starši niso razumeli oz. me niti niso poskušali razumeti in mi pomagati pri pubertetniških težavah. Počutila sem se nerazumljeno in nesrečno – in svojo nesrečo sem začela utapljati v hrani… Lezla sem v širino. Pri meni se je to začelo že zelo zgodaj (pri 11h letih) in pri 12h sem bila že lepo okrogla… Potem pa se je le še nabiralo. Vsako leto sem bila širša, in bolj, ko sem to opažala, bolj sem se obremenjevala s hrano in s svojim telesom, slabše je bilo… Bila sem v začaranem krogu.
Tudi v šoli sem bila vedno med tremi najdebelejšimi; tako v osnovni, kot tudi srednji šoli in celo na faksu… Zadnja tri leta osnovne šole sem tako nosila le ohlapna oblačila črne barve, nekajkrat prevelika in tudi poleti dolge rokave. Skriti sem hotela vsak delček svojega obilnega telesa – kot da potem drugi ne bodo vedeli, kaj se skriva spodaj… V srednji šoli sem se začela sicer bolj normalno oblačiti, vendar so bile kratke hlače, krilo ali majica brez rokavov tabu. Verjetno bi se dala raje živa odreti, kot pa razkrila, kaj se skriva pod obleko…
Staršem sem dala vedeti, da sem nesrečna, a me sploh niso jemali resno – tako kot vedno… Tudi oni precej obilni (še zlasti mama), so debelost jemali kot nekaj normalnega, in kaj sploh pretiravam… Pa tudi odnosa do hrane nis(m)o imeli pravega. Hrana ni bila nekaj, kar naj bi bilo zdravo in namenjeno preživetju – hrana je bila v naši družini vir užitka. Kuhalo se je ogromne količine…
Da ne bom na dolgo in široko razlagala svoje nesrečne mladosti (saj lahko nastane cel roman), naj povem le še to, da sem bila nesrečna in zamorjena, ter da je to stanje trajalo kar do mojega 24. leta. A vseeno moram povedati, da sem pri 22h spoznala, kaj je to sreča – spoznala sem svojega fanta, s katerim sva še danes skupaj in me je sprejel takšno, kot sem bila.
Vendar, moje telo mi ni dalo miru… Toliko časa me je že žrlo, toliko let nesreče se mi je nabralo, da sem pri 24h padla v depresijo. Cele dneve sem poležavala, jokala in seveda – jedla. Moj fant je seveda opazil, da nisem v redu in mi je svetoval, naj grem k psihiatru. In sem šla. Vedela sem, da je to edina rešitev, ki mi je še ostala…
Nikoli ne bom pozabila tega obiska. Vprašal me je, kaj je. In sem odgovorila, da se sovražim in hkrati planila v neutolažljiv jok. »Kaj sovražite?« me je vprašal. »Špeh!!! Svoj špeh! Ne morem shujšati, sovražim se, nesrečna sem!!!« je kar bruhalo iz mene. Jokala sem pred njim kot otrok. Potem me je še malo spraševal in govoril, na koncu pa mi je postavil diagnozo OCD (obsessive compulsive disorder) ter bulimijo (ker sem kdaj pa kdaj, ko sem se dobesedno nažrla potem vse izbruhala…). Dal mi je antidepresive in začela sem jih jesti še tisti dan.
Čez kaka dva tedna je bilo že opaziti izboljšanje mojega razpoloženja. In takrat sem začutila, da je prišel moj trenutek ter da sem dovolj močna da to zmorem – začela se je moja prva prava dieta. Jedla sem zelo zelo malo, 6x tedensko sem hodila na aerobiko – od tega 5x po dve uri, 1x po tri!!! Še danes ne vem, kako mi je uspelo, kako sem sploh zdržala tak tempo s tako malo hrane. A MI JE!!! Na koncu sem imela že tako skrčen želodec, da niti jabolka nisem mogla celega pojesti! Ta moja dieta je trajala slabe 3 mesece. Konec aprila pa sem imela že popolno postavo. Ne, ne hvalim se in ne pretiravam – to je dejstvo. Imela sem tako postavo, kot sem si vedno želela: ploščat trebušček, visoko čvrsto ritko in ozke boke. Prišla sem na 50 kg in po svojem izgledu in počutju ugotovila, da je to moja idealna teža ter da želim tu ostati.
Kakšna razlika je to bila! Prejšnje hlače sem lahko oblekla in slekla brez da bi jih sploh odpela! Moje telo je imelo obliko…, nisem bila več le gmota… In s kakšnim veseljem sem se pogledala v ogledalo!!! Medtem, ko sem prej planila v jok, so se mi sedaj usta razlezla v nasmeh. Nakupila sem si novo garderobo; polno ozkih hlač, majic…, kazala sem lahko popek, moj trebušček je bil čvrst. Počutila sem se kot najstnica, čisto prerojeno. Dejansko lahko rečem, da sem pri 24h letih šele resnično zaživela.
Ko pa sem po dveh mesecih prišla na obisk k svojim staršem in babici, jih je skoraj kap. Obsojali so me, kakšna sem, češ, da sem grda in suha. Seveda, če imaš sam 100 kg, potem se ti zdi tudi nekdo, ki jih ima 70, vitek… Vendar me je vseeno prizadelo. Vedno so vedeli, da sem bila zaradi tega zelo nesrečna in sem pričakovala, da bodo veseli zame… Dobri starši naj bi bili za moje pojme veseli, če njihov otrok doseže nekaj, kar ga osrečuje in si je že dolgo želel. Moji pa niso bili. Še posebej sem bila prizadeta zaradi mame… Kar naprej mi je govorila, kako sem grda in suha in da vsi tako pravijo… Vseeno bi pričakovala, da bo lastna mama vesela za svojega otroka, češ, če že meni ni uspelo, sem vesela, da je vsaj tebi, vesela sem, da si zdaj srečna… – ne pa da mu ZAVIDA!!!
A se nisem dala. Bila sem sicer razočarana nad njimi, vendar nisem pustila, da bi to pokvarilo mojo srečo. Odločila sem se, da se z njimi o tem ne bom pogovarjala. Tudi danes se nočem pogovarjati z njimi popolnoma o ničemer, kar je kakorkoli povezano s hujšanjem, vitkostjo… In čeprav še danes kdaj slišim, da sem kot »prekla«, si skozi drugo uho to spravim ven. Kajti – ZDAJ SEM SREČNA! Zadovoljna s svojim telesom… Kakšen nor občutek! Žalostno je le, da sem ga prvič doživela šele pri 24h… Ko sem po tistem srečala kakšnega sošolca iz osnovne ali srednje šole, me sploh niso spoznali. Dobesedno sem morala razložiti, kdo sem!
Skratka, moje življenje je sedaj čisto drugačno. Oblečem lahko karkoli se mi zahoče, sem sproščena in samozavestna… Skratka, dobro se počutim v svoji koži… Seveda pa tudi zelo pazim na zdravo prehrano in se redno gibam; vsaj 3x tedensko po najmanj eno uro. Poleg tega tudi veliko hodim peš in NIKOLI ne grem z dvigalom, pa čeprav je treba v 20. nadstropje.
Da pa sem vse to dosegla, mi je ogromno pomagal tudi moj fant. Včasih je dobesedno skrival in celo zaklepal hrano pred mano, kadar sem dobila napad požrešnosti, pa tudi moralno mi je ves čas stal ob strani. Zavedam se, da mi brez njega to NIKOLI ne bi uspelo…
Hvala ti, ljubezen moja, da si prišel v moje življenje in ga naredil vrednega živeti… Hvala ti za vse – ljubim te.
To je moja izpoved… Napisala pa sem jo zato, ker vem, da je še veliko nesrečnih zaradi prekomerne telesne teže in želim biti v vzpodbudo vsem, ki jim še ni uspelo. Potrudite se – in videli boste, kaj se pravi ŽIVETI!

Srečno vsem skupaj,

»Rešena«